Napisal/a Leo Modrin, v sobota, 12. jan. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Kralji sveta so se morali zbrat,
da bi Sequa jim dal ultimat:
Ko Gaja obkroži enkrat svoje sonce,
božje skrivnosti naj bodo razkrite,
sicer v njo poslal bom rakete.

Zbali za sebe so močno se kralji,
o pogubi svarilu so svet obvestili.
Vojne na hitro so vse dokončali,
da svoje bi sile na novo skup zbrali.

Ni b'lo kotička tega sveta
kjer ne bi iskali tiz'ga, ki zna;
človeka najbolj zaželenega,
ki bo odkril tančico z Boga.

Prišli so prvaki mnogih cerkva,
vodje ločin, filozofskih skupin.
Vsak je verjel le v eden način
in na Boga res on se spozna.

Na videz različne so njihove vere
a Sequa ni videl razlike nobene.
V vsaki je Bog ta glavni Gospod,
ki svet je ustvaril, ves ljudski rod.

Je včasih Bog silen in vsak je prestrašen,
ker s prstom grozi in ljudem kaže kazen.
Zopet drugje ljubeč je in nežen,
duše povabi v svojo ljubezen.

Za tretje Bog vpliva ne čist' direktno
in karme zakone dopušča korektno;
občasno na svet pošlje preroka,
ko vera se spridi in narod se joka.

Ker vsaka se stvar rodi iz Boga,
tako tale svet svoj smisel ima.
Čeravno naš Bog dopušča trpljenje,
cilj te poti je duše vstajenje.

Vrhovni je Bog ustvaril vesolja,
kraljujejo jim lokalni bogovi.
Nekateri so mladi in še niso popolni,
da bi preprečili ljudska trpljenja.

Če Bog ne bi bil Oče tega sveta,
za naše ljudi ne imel bi pomena.
Ljubiti kot tujca se ga ne da,
mi moramo biti njegova družina.

Sequa nazaj jim gladko poreče,
da njega se to nič več ne tiče.
Taz'ga Boga on ne sprejema,
ki nam dopušča vsa ta trpljenja:
Boljši dokaz mi morate dat,
da Bog ni le grozen nor psihopat,
ki se je hotel z ljudmi poigrat.

Sequi v srcu ni b'lo vseeno.
Rešitev želel je iskreno vsaj eno,
ki smisel bi dala za naš obstoj,
njemu pa duše mir in spokoj.

So minevali meseci pusti in dolgi,
spremembe nobene se videlo ni.
Je strah se naselil v srca ljudi,
da dnevi hitijo proti polni pogubi.

Tistega dne je zopet na Gajo
Sequa imel namen poletet.
Avdienco imel bi za druščino zbrano,
ki mu je prišla stvar razodet.

Mu pred odhodom slabo je postalo,
poletelo brez njega je zvezdno letalo.
Ko v atmosfero se je potopilo,
na Gaje površju se je zasvetilo.

Od zvezdnega čolna, letala,
samo meglica je bela ostala.
V bazi lunarni je vse onemelo,
Sequi v žilah je kri zledenelo.

V močnem vrtincu čustvene zmede
kralj v napako usodno zabrede.
Z Gaje umik takoj odredi,
plovil na stotine naenkrat zleti.

Tedaj se nad Gajo vžge ognjemet,
ki videl nikoli še ni ga ta svet.
Ko hrup se poleže in dim razkadi,
tišina se grozna na Gajo spusti.

Sequa na nogah ni mogel več stat',
z roko je zgrabil svoj skrčeni vrat.
V pljučih napetih mu dih je zastal,
kaj taz'ga nikoli verjet ne bi znal.

Njegov močni glas nato zarohni:
Vidim, da Bog za vas važen res ni,
ubijalski izstrelki iz exodove ladje,
bodo razblinili v prah vaše sanje!

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)