Napisal/a tamy, v sreda, 16. jan. 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(2 glasov) |
|
Odpelješ me na polje maka,
med rdeče cvetove cvetlic,
v brezčasnost travnega mraka,
med gnezda igrivih metuljev in ptic.
Vonj cvetja naju pelje v omamo,
v vrtenje v glavi in brezkončen smeh,
iz mene dela neolikano damo,
ki ni je težko zvabiti v greh.
Prepustiva se močnemu vrtincu strasti
v varnem skrivališču med cvetjem,
ki naju skriva pred množico ljudi,
in ptice naju preglasijo s petjem.
Ko se najin vrtinec končno umiri,
v smehu in omami zapustiva polje,
utrujena od izkazovanja strasti,
ki nama napolnila je vesolje.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2)
|
|