Napisal/a Bolečina, v četrtek, 17. jan. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Z očmi, krvavimi od solz, si gledal me, kako odhajam.
Sama, obupana, nesrečna, sem ljubila tisto, kar sploh ni bílo.
Z očmi, krvavečimi od solz, se danes jaz dohajam
in ni več konec tisto, kar bi to trpljenje ublažilo.

Bil si – kakor ptica brez obstanka, brez pristriženih peruti,
a vendar udomačen, kroták, kakor skala si zagozdil se v tihoti,
a jaz…voda živa, neugnana, vedno neustavljiva,
sem pustila, da te tok odnese s sabo – kar tako iz lastne hudobije.

Mesec, ki mi danes sveti na tem svetu, je svarilo,
naj zapelje me zvok zvezd v neskončnost brez oblakov,
v brezmejno večnost zadnjega trenutka,
ko boš gledal za menoj in rekel: »Tudi tvoje je življenje že minilo.«

Ne, ti nisi slab, ti si le pesnik, ki z ubogo svojo dušo ne pozna poraza,
si kot bik v areni tik pred smrtjo in z neskončno bolečino,
si kot misel v svojem toku, ki želim jo pozabiti, a ne gre –
vse se z zamikom vrača, srd preveva me v obupu, naj srce že odpove.

Srečam te na vsake kvarte – za vogalom, v kavarni…
Bolščiš mimo, z jedkim si posmehom, dehteč kot iz cvetličarne,
smejiš glasno se, a z nepozabno kapljico grenkobe v zvočnem valovanju,
praviš, da si srečen – ne verjamem – vem, da ljubiš še, a ne priznaš.

Ne glej več name, kot na morilko duše tvoje; nisem jaz, ki si želim živeti.
A srcu svojemu dopusti hrepeneti, upaj, saj le upanje je tisto, ki obstaja,
z lastnim jazom si izbori bitko v stenskem ogledalu, brez solza in s kapljico poguma –
jaz se vračam, ne pozabi, v domačo kuhinjo ob zori. In življenje bo igrača.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)