Napisal/a Bolečina, v četrtek, 17. jan. 08 |
Ocena urednika: |
 |
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Tihe solze so spolzele po tvojem licu.
»Le zakaj?« si rekel, »Le kako?«
Hladno stala sem v tišini,
se borila sama s sabo –
vedela, da bo tako.
Tisto jutro gledala sem Sonce,
gledala sem žarke zlate iz obupa.
Morda globoko v sebi mislila sem:
»Saj bo prešlo!«
A to v meni je že dolgo tlelo -
vedela sem, tako bo.
Zdaj želim si ne ljubezni - niti zrna več topline,
sama, samcata na starost bom obujala spomine.
Sama, samcata bom tam sedela,
spet gledala bom v Sonce, se igrala z zgodovino
in nikogar tam ne bo, ki bi sovražil svojo bolečino,
tam bo slika, jaz in sreča, ki pri meni je oplela.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|