Napisal/a Sky, v petek, 18. jan. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (3 glasov)

Na boku ležim na produ -
kamnita plaža.
Morje neslišno valovi,
ponoči je vedno tako mirno.
Kmalu mi bo začelo zalivati noge. 

Zaslišim, da so smetarji že pričeli
nov delovni dan.
Nočni črnini se pridružuje modrina,
opazim skozi tvoje lase.

Vstanem,
si popravim obleko
in vem, da se ne bova več videla.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (3)

Objavil/a Providence, v 19-01-2008 14:51, 1. morje Ah, te poletne ljubezni ... Vidim, da sva doživljali (bolj/manj) isto, malce drugače upesnili: http://www.pesnik.net/ component/ option,com_mycontent/ task,view/id,7318/Itemid,134/     Kar neverjetno, pa spet ne, saj so poletne ljubezni kar pogost pojav, žal dostikrat boleč ...  Všeč mi je nasprotje med 'romantiko' (morje valovi, zaliva noge, črnina - modrina) in 'realizmom' (kamnita plaža, smetarji, zadnja kitica).  P.   Objavil/a ajda, v 19-01-2008 15:25, 2. Morje... ja, spomini še kako zadišijo ..bi rekla, da je ze konstanta ...  in ko prebiram tvoje pesmi sky, se mi nehote porodi misel, kako znas plesti levo, desno, nic kaj komplicirano, a izdelek je dopadljivo disec, ja to je tisto, kar vabi    lp, ajda   Objavil/a Mitja Drab, v 19-01-2008 17:45, 3. morje Meni je pa v tej pesmi poseben prav zadnji verz:    ...in vem, da se ne bova več videla.    ker se je avtorica izrazila tako dvoumno in misteriozno...Kako je izrekla te besede? Z lahkotnim zadovoljstvom nad prijetno nočno avanturo in čustveno apatijo, rutino one-night-standov ki jo le-ta prinese naslednje jutro?? Ali pa so bile besede izgovorjene kot vzdihi, grozljivo spoznanje, da ga ne bo več nikoli objela in skozi njegove lase opazovala jutranjega neba...??? Uau...Prav ta notranja ambivalenca je tisto, kar me v pesmi "rajca" in me prevzame...Zdi se mi, da mora biti v poeziji ena polovica zgodbe bralcu vedno zabrisana in to je prekrasen primer tega. Super, Sky!