Napisal/a Bolečina, v sobota, 19. jan. 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(1 glas) |
|
Kadar zrem v luno bledo,
objokujem zlate žarke mesečine,
takrat poznam ne meje lastne bolečine,
takrat le upam, da življenje čimprej mine.
Nekoč si ljubil, vsaj tako si pravil,
in jaz ljubila sem oči, ki bi ljubiti jih morda ne smela,
a tudi ti si zrl v solzah za menoj, se v obupu davil,
vem, oba dovolj sva pretrpela.
Danes hodiva v svetu vsak po svoji poti,
ki nobena ni pretkana z nitmi zlatega prediva,
ti si srečen, jaz se lomim - oh, kako se človek včasih moti,
ko preblisk mu vzame vse, kar začela je Amorjeva tetiva.
Zato predragi in ljubimec mojih že preteklih dni,
pridi in si vzemi vse, kar ti pripada,
moje solze - iz globokih ran polzečo rdečo kri,
vse, kar moji neugnani sreči vlada.
In ko gledal boš, kako bom tresla se v bolečini zadnje zore,
ah, ne boj se, dragi, ti kar pusti mi umreti,
kajti moje solze vedno so in bodo le lep del te poteptane more,
ki si upal jo na tihem si začeti.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2)
|
|