Napisal/a Bolečina, v sobota, 19. jan. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (1 glas)

Kadar zrem v luno bledo,
objokujem zlate žarke mesečine,
takrat poznam ne meje lastne bolečine,
takrat le upam, da življenje čimprej mine.

Nekoč si ljubil, vsaj tako si pravil,
in jaz ljubila sem oči, ki bi ljubiti jih morda ne smela,
a tudi ti si zrl v solzah za menoj, se v obupu davil,
vem, oba dovolj sva pretrpela.

Danes hodiva v svetu vsak po svoji poti,
ki nobena ni pretkana z nitmi zlatega prediva,
ti si srečen, jaz se lomim - oh, kako se človek včasih moti,
ko preblisk mu vzame vse, kar začela je Amorjeva tetiva.

Zato predragi in ljubimec mojih že preteklih dni,
pridi in si vzemi vse, kar ti pripada,
moje solze - iz globokih ran polzečo rdečo kri,
vse, kar moji neugnani sreči vlada.

In ko gledal boš, kako bom tresla se v bolečini zadnje zore,
ah, ne boj se, dragi, ti kar pusti mi umreti,
kajti moje solze vedno so in bodo le lep del te poteptane more,
ki si upal jo na tihem si začeti.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (2)

Objavil/a Providence, v 21-01-2008 23:18, 1. osmi dan Umor, ni kaj. Prav lepo bi spadal v mojo 'zbirko' enajstih umorov ... Lepo si povedala. Daleč najbolj mi je všeč 3. kitica, ki je oceno potegnila navzgor. Zmoti pa me 'vse, kar moji neugnani sreči vlada'. Od kod se je pa sreča znašla tu zraven, v tej mori, trpljenju, hrepenenju?   P.   Objavil/a Bolečina, v 22-01-2008 00:05, 2. Osmi dan No, najlepsa hvala za komentar, sem zelo vesela, ce kdo pokomentira moje pesmi...    Kar se pa same srece tice, je pa zadeva precej komplicirana...Sem v situaciji, ki je bolj absurdna kot karkoli drugega - trenutno mi vse laufa kot po maslu, ljubezen tudi...imam pa probleme z zvezo, ki sem jo koncala ze nekaj let nazaj, tudi vodila ni nikamor - ampak ravno ta konec se je sprevrgel v eno samo vojno, ki ni bila zaceta z moje strani, ironicno pa je, da se zadeva vedno bolj stopnjuje. In kar na eni strani vse bolj sovrazi, se na drugi strani sprasuje, ce je bila ljubezen prevelika, da se vse skupaj pozabi... in potem je clovek zmeden in ga jezi marsikaj     sama namrec tezko prenesem, da me kdo ignorira, zali ali karkoli ze...potem se pa se sprasujem, ce sem unicila nekoga, cisto nehote, in je zdaj tak danerecemkaj zaradi mene. in potihem se sprasujem, kaj sem zamudila...tukaj pac hrepenenje...    mogoce bo kdo lazje razumel tudi ostale pesmi zaradi tega...