Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Ob vogalu ulice jo vidim, vleče se kot megla, počasi, zatemnjena in zopet vsa zamorjena, senca nekoga, ki se skriva v plašč….
Ne pokaže obraza , niti postave, vidim le košček te pojave…. Vedno bolj hitim, skoraj že bežim, da jo ulovim, a mi ne uspe….. Še bolj se zavije v ta svoj plašč usnjeni, še bolj se skrije v kot zatemnjeni….. Zakaj beži pred menoj, le zakaj se me boji, vsa zakrinkana hiti in že je za vogalom več ni….. Pa vem, dobro vem, da je bila ta pojava, njegova senca, saj sem jo začutila, kot nov izvir studenca… Še sama se zavijem v plašč in zarežem korak nalašč, da tej mrzli,mračni noči ubežim, da še svoje sence ne izgubim….
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
