Napisal/a T@Di, v sobota, 26. jan. 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(1 glas) |
|
Stojim vrh razgledišča,
jutro je,
ne čutim niti lahne sapice,
tišina,
k meni prihaja,
toplina,
brez konca,
nežna rdečina,
novorojenega sonca.
Prvič sem tukaj,
le obrisi,
razločijo se,
rad bi videl dlje...
Pogledam v daljnogled...
Zagledam...
Zanimiva okolica!
Vse tako novo se zdi,
brez dosedanjih podobnosti.
Bitje sredi stopnišča,
k meni se povzpne,
mlado dekle,
ne želi motiti miru,
ne opazim je,
spokojnost konča se,
v tihem vzkliku:
Glej!
Daljnogled imaš pokrit!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1)
|
|