Napisal/a nejc1000, v ponedeljek, 28. jan. 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(1 glas) |
|
Meni senca zavila smer je tja,
kjer duša ne bi več obstajala,
a rešil bom se iz grozote te,
utopljen v črnino sem zdaj,
in vem, da poti ni več nazaj.
Skozi črne oblake spušča se moja kri,
gleda tiste otoke,gleda kako svet beži.
Jutri, ko luna bo razbila nebo,
nož mi prerezal bo to krhko telo.
Stisnjen med belo in črno ograjo,
potujem po reki rdeči neznano kam,
čakam na čudež,da pokaže mi naravo
v kateri ne bom več sam.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1)
|
|