Napisal/a marina45, v četrtek, 30. dec. 04 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Nisem dovolj močna, še vedno lebdim, nimam miru, sama ne vem za čim to tako hlepim….
Moja duša razklana, moje srce, moji občutki, vse se skrivnostno vrača in vse se proti meni obrača…. Vračajo se čustva in z njimi vonji, glasovi, otipi, nežnosti…. Vse skrivnostno vstaja iz navidezne pozabe postaja močnejše, ne srce in pamet , se temu ne more upreti, noče ozdraveti in se v veselje odeti….. Ta klic iz daljave, in šepet te pojave, mi ne pusti živeti, le duša jo čuti in srce to sluti…… Le kam me bo to pripeljalo, v kakšno globino brez dna , me bo zopet zagnalo…... Odvrtinčilo me bo, in jaz ne dovolj močna in ne dovolj odločna, bom klecnila pred to silo in to me bo zares zlomilo…. Kajti duša se zaljubi v nekaj, kar roke ne morejo otipati, oči ne videti in človek tega nima pravice obsojati……
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|