Drobceni korakci topotajo, zlato rumeni laski plapolajo. V siju žametne pomladi, otroci na polju se igrajo.
V roki trakec rdeč drži. Ponosno se smeji. So biserne oči. Veselje skoznje se iskri. Vrtinec poje srce mlado, ki zaplesalo z njo bi rado, če le ujeti se pusti, poljubček dal bo za nagrado.
Pa vrabček zviti ne pusti in spretno dekle se vrti, kot da ne vidi in ne čuje. Ji mar ni duše, ki boluje? V samoti deček zdaj modruje: kod ladja grenka ta potuje? Zakaj čolniček ni dovolj? Zakaj ljubezen tak samuje?
Že dolgo fant zdaj sam potuje. Mu vrabec znova v rano kljuje, na pomlad vsako neizpeto, ko srce umira komaj ogreto.
Pozabi mož na vrabca petje! Zazri se v sonca večno gretje! Odpni peruti, bodi ptica! Da ugledati te zmore tvoja krasotica...
Ne skrbi, prepoznal boš melodijo. Razgrnil svojo fantazijo. Vse to kar vedno sanjal si, na pragu sreče vajine cveti.
Na polju sonce greje žito. V življenju vse je skupaj zlito, kar skupaj enkrat mora bit - pa čeprav ne tisti prvi hip.
Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev) |