Napisal/a isoncek, v sreda, 06. feb. 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(4 glasov) |
|
Vidim te v vsaki travi,
ki ob poti raste.
Vidim te v sončku zgoraj-
saj veš...to si ti;
vsak kozolec, ki ga vidim
mi o tebi pravi,
še nebo, po dežju modro
govori da si!
Le kako naj te pozabim,
če vse nate kaže...
vse, prav vse, močno
tako močno, da kar boli!
Vlak, ki pride mimo
se oglaša s piskom
in še bolj vem:
tam nekje si ti.
In kako, povej, naj zdaj
ne mislim nate,
če pa vse, res vse
po tebi mi diši?
Le kako naj te spustim,
se vrnem vase,
ko pa... veš...
preveč v meni si!
Čutim te v telesu, srčku,
trdno še si tu,
kjer zelo mehko te nosim
tam nekje na dnu...
Dno se dviga na površje-
nežnost skrita, ta,
ki še kar delim jo s tabo,
pravi mi, da SVA...
Še...ja, še nekje oba!
Pa čeprav zdaj tisti voz
brez naju pelje...
skupaj sanjava?
Ko ozrem se gor k nebu,
tam se srečava;
vabi naju, veš - še vedno
Modra sobica ..
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (9)
|
|