Napisal/a Goljar, v sreda, 06. feb. 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Kdo sem jaz, da sodil bi o drugih,
kdo drugi, da sodili bi o meni?
Človeštva senca, tavajoča sem v temi,
vsak isti dan je, za vdihom je izdih.
Ujet v neskončnosti sem, čas imenovani,
logos daje mi svobodo, demos odvzema.
Srčna misel, bit življenja, večna bode tema,
čakajoč na smrt, da iz življenja me predrami.
Gibov mnogo, ki pa niso več spontani.
Član orkestra sem, zdaj nič več bohem,
kot mi je ukazano, po strunah z lokom grem.
Odkril ne bom darov, ki so bili mi dani.
Vsakdo zapiše si platinasto kovani stih,
a jaz, ki pišem iz srca in ne iz glave,
pustil misli spomladansko bom cveteče;
brez ljubezni, sreče, uničuje me sveta prepih.
Kdo zdaj sem jaz, ki sojen sem od drugih,
čakajoč na smrt, da končno me predrami?
Odkrival sem darove, ki so bili mi dani;
a brez ljubezni uničujem se, kot peščeni grad prepih.
Vsak dan je isti, za vdihom je izdih,
ujeti smo v neskončnosti, čas imenovani.
Nešteto gibov naredimo, ki pa niso več spontani,
a vsakdo bo zapisal, stih platinasto kovani.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|