| Napisal/a NOVA, v ponedeljek, 11. feb. 08 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (2 glasov) |
|
Spet pojdem tja,
kjer spali so topoli,
ko sva se midva,
mokra vsa od rose,
v mlado jutro prebudila.
Natrgal rož si celo mi naročje,
a vrgel v reko vse,
še preden sem jih v šopek povezala.
Oči sem zanje izjokala,
da nše isem videla razkošne trate,
ki s cvetjem
leto jo je znova zasejalo.
Spet pojdem tja,
kjer pesek vroči
voljno je telo objemal,
in tvoje roke školjke so iskale,
da biser bi našle,
ga meni dale.
Ko sonce zjutraj tipa po obali,
pa najde le lupine,
votle, prazne,
ki plima nosi jih po mokrem pesku.
Spet pojdem tja,
kjer ima hrast svoje domovanje,
razteza veje stare,
da me objame vanje.
On ptice hrani,
nudi jim zavetje,
ujame veter v svojo krošnjo,
izpolni vsako prošnjo.
In glej, jeseni
mi to drevo
je z listi zlatimi postlalo posteljo,
da se uležem vanjo.
In zdaj sem tu,
kjer vse poti in ceste se končajo.
Sedaj sem tu,
kjer zlivajo se reke v temno morje,
sedaj sem tu,
kjer se konča obzorje.
Sedaj sem tu,
kjer mir nesončni biva,
da odpočijem si od potovanja,
vseh starih ran
in večnega pričakovanja.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (3) 
|
|
