Napisal/a Wannabe, v ponedeljek, 11. feb. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Ujet v čelu srpeče mesečine
kriki pojenjajo v prostor
niz tisoče stopnic

nemih tančic črne jasnine…

Glodajo pusti vetrovi truplo živo
to plazi očesu nevredno
v grehu krvavih kolen milost prosit.
Če raj v ne mar berače kleše
ljubezni vekomaj proseče
kam živa mrhovina
naj dušo razbrazdano h pokoju pošlje?

Meso kroz polja črnih vran
zazibanih v klasje zlatih sanj
brezsramno zemlji v dar lahko razmeče.
A kam naj dušo v mehak san odloži?

Poroto brez sodnika sam si zloži
ah pogum premajhen sodbi
takšne veličine tiho leze
niz blede mrhovine.

Lica rosna grozničavost pači
še smrti truplo živo
ne zdi se marljivo.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)