Napisal/a mirjana, v sobota, 01. jan. 05 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Sonce se dotika tal,
iznad vrhov smrek se plašno dviga
in odkriva še vso zaspano dolino košček za koščkom.
Želi objeti vsakogar,
želi mu podariti kanček upanja,
mu nekaj svetlega vliti v srce.
Ajaz? Kaj počnem? Spim...
Spim zaradi prečute prejšne noči.
Zamujam neskončno lep začetek dneva...
zamujam poljub SONCA.
A SONCE se ne utrudi.
Včasih se sicer žalostno umakne med oblake,
a vendar se ne jezi name, na nas,
ampak še vedno vztraja,
upa, da bomo mogoče pa le kdaj spoznali bistvo...
Kljub temu, da je SONCE še tako svetlo,
mi velikokrat ne vidimo, ne vidimo preprostega...
Zato se je bati teme...
Če ne vidimo, ko je svetlo,
bomo sploh kaj videli, ko bo tema?
Samo upamo lahko,
da bo SONCE še sijalo,
pa čeprav le malo,
samo, da ta LUČ v nas,
tam, kjer smo mi najbolj mi, ne ugasne!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|