Napisal/a Agata Cecilija, v sobota, 16. feb. 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Kdaj bo sonce zopet vzdrhtelo za naju dva?
Kdaj bo razpelo žarke v vsej svoji veličini?
Se bo to sploh kdaj zgodilo?
Vedno – prebliski solz!
Vidiš, a ne reagiraš…
Izrisuje se le tvoje vidno polje…
SAMEMU SEBI…
Notranji jok,
kriki srca in duše,
neustavljivo postopno razodetje!
Sila pa se še kar širi!
Tvoja slast - moj srh...
Končno pokončna resnica,
ki puli globoke rane
zasajene globoko
v drobnem krhkem tkivu...
Drobec isker sprevrže
življenje v bitko
z ostrimi plameni...
Zublji se krešejo med seboj.
Vse več je poletajočih saj in pepela,
ki tonejo v pozabo.
Z vsakim dihom bolj.
Trk dveh misli.
Poigravanje z lahnimi
slanimi kapljicami vode...
Vse več jih je - vsepovsod!
Drenjajo se, dokler
ne bodo doživele
čiste katarze...
Obšla jih bo nedolžna kri!
Beg čez drn in strn...
Trni se vzpenjajo
više in više...
Bilke se bijejo
v svoji veličastni moči...
Strup se preliva po
vsaki vejici,
doseže
vsak milimeter
n(a)ravnosti.
Beg po opustošenih poljanah...
Samotne ptice spreletava
vonj po gnilobi...
Vse je prekrvavljeno
s strupom...
Veter pa še naprej
vsepovsod raznaša
slepečo strast ljubezni...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|