Napisal/a Agata Cecilija, v sobota, 16. feb. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Počutiti se mutavo,
mlahavo, mrtvo.
Hladen dih se vije iz ust,
medtem, ko pamet
žrejo spomini,
ki ždijo v srcu,
ki še bije.

Obstalo nemirno telo
hoče vstati – brez moči je.
Strmi v prazno in
hoče nazaj v temnino sinjine.
Tja, kjer je nekoč žarelo,
tja, kjer je svojo slavo želo,
za tja, kjer ni več poti nazaj,
kjer ni več upanja na vrnitev,
kjer ni obstanka za umiritev,
tja, kjer vse dehti in vse blešči,
kjer nežni poljubi lete po zraku
in se misli ujemajo na lahne perutnice
nedolžnih ptic, ki jih pošasti love.
Za tja, kjer se pot konča,
ko stopiš na prelomnico,
ko se vera za vekomaj ustavi
in te črnina zaobjame v svoje kremplje
ni ji konca – od nikoder.
Konec, konec, konec je… 

Mutavost dosega in presega vse me-je.
Glava se muči,
roke vse hitreje grabijo za lase,
jih sunkoviti pulijo,
mrcvarijo obraz,
nohti praskajo belo polt,
v ušesih se sliši strahotno trganje
-bolečini ni konca.
Še dobro pričela se ni.
In vse to ni sen srhljivi,
to vse, se imenuje krutost življenja.
Ko se vse za vedno obrne proti Tebi,
sonce za zmeraj skrije svoje žarke smeha
in sreča Ti obrne hrbet,
takrat ne ugledaš več prednjega dela telesa biti.

Ni več udrihanja,
ni več gromkih besed,
vse 'klestanje' pada na telo,
ki ne čuti ničesar več.
Vendar zavedanje obstaja.
Četudi je čutenje onemelo,
zavedanje živi in vse vedno znova spremlja
od začetka do konca.

Biti trezen ali ne trezen –
pri vsemu temu –
Ja, kaj pa to pomaga?
Ukinjati prevarano ljubezen,
prekiniti še zadnjo utvaro,
ki je zaigrana.
Še zadnje dejanje,
ki preveva od sladkosti,
z njim pa v duši kopni trohnoba.
Še edini sij, ki je medel srce zlato,
še edino trohico zaigrane resnice ukiniti
za kanček streznitve?
Čemu? Povejte mi, čemu je potrebna ukinitev
še edine igre, ki prinaša voljo do vsega?
Igra tam, igra tu…
Življenje ni pošteno.
Poiščimo ga v igri.
V laaaaaažžniiiiviiii iiiigriiii!

Ubirati napačna pota,
porajajoča se tik pod nosom.
Zgrešiti ne moreš,
če so vsa kriva.
Pojdi lepo naravnost
in nikar ne ovinkari.
Zakaj bi si daljšal pot,
če je lahko krajša?
Zakaj bi dovolil polenom pod noge,
če se že tako spotikaš obnje
in se ne moreš pobrati?
Vse Te tepta,
vse hodi po Tebi,
vse sile so uprte
v Tvojo nemoč.
Kaj pa sedaj?
Se boš kujal,
izbruhal vso bolečino,
ki jo vlačiš s sabo,
boš dovolil črnim,
da te za vedno ugonobi med svojimi stenami,
ki se valijo in kot potlehna megla
trosijo svoja zrna zla
in zahtevajo svoj delež?
Boš to dovolil?
In kaj bo potem?
Sledi, ki jih bo sčasoma zakril čas,
ko čutenja ne bo več
in bo živelo ZAAAAAAAVEEEE-DAAA-N-JEEEEEE!!!!!!

Ko čas prehiti solze,
ko ihtenje zapopade obraz, zvit v mukah,
ko so vse vrvi pretrgane,
pretegnjene, pohabljene.
Ko je vse že mimo,
se čas še vedno neusmiljeno zaletava
v zavedanje, ki se ne neha.
IG-RRRRRRRR-AAAAAAAA!!!!!-
pokoplje vse!! –
tudi zavedanje!

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)