Napisal/a Agata Cecilija, v sobota, 16. feb. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

»Biti ali ne biti«, - to je tu vprašanje.
Ljubiti ali ne ljubiti,
ujeti ali spustiti,
pustiti živeti ali umoriti
vse sanje, vsako upanje, vero v celoti.
Vse vreči v zrak,
da razpade na kosce
in se razdrobi po zemlji.

Teman dim, ki obkroža glavo ljubega…
Njegov glas, njegova pojava,
on sam je Bog.
Čutečnost ni več ista kot včasih.
Vse je le še bolečina spomina.
Vse sladkosti, ki sva jih doživela..

Zdaj te gledam,
opazujem s svojimi bolečimi očmi,
ki te ne izpustijo iz vidnega polja.
Kako se je vse lahko končalo…
Kako je vse lahko podalo sklep –
in poniknilo v daljave hribov
in gladine oceanov…
Zdaj prebôdena je najina ljubav –
kar na lepem.

Čas je mineval,
lepote so odšle,
midva – sva ostala,
vsak na svojem,
vsak zase,
brez misli in upanja na skupno vrnitev.

Zunaj se riše pomlad,
sveži vonj, nežen zrak,
blaga sapa.
Midva sva zagrnjena, v rešetke.
Modri oblaki – rdeča kri,
modri encijan – rdeča vrtnica,
gladki listi – bodeči trni…
Sva pač narazen.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)