Napisal/a Agata Cecilija, v sobota, 16. feb. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Trgam strani v 'zvezku'.

Duša me boli,
glava me boli,
oči se me steklijo,
obraz mi je otečen.
Lasje pusti ležijo ob obrazu
in nevede čakajo na smrt.

Vsi udje so mi težki,
vse me spravlja ob pamet…
Resnično ne vem, kaj moji glavi je…
Tako zelo težka je,
ta nepremostljiva bolečina, ki kljuje v sencih,
povzroča težko notranjost, ki ji res ni para.
Komaj stojim, 'ni mi več (po)moči…'
»Ne sekiraj se,« - »vse bo še v redu.« -
»Boš videla, da bo.« - »Jutri je ona!«
A to - boli…

Ta je že tretja – stran namreč…

Ne vem, zakaj mi glava taka je…
Zato, ker spati nočem in ne morem?
Ker je breme res pretežko in se ga ne zavedam?
Čudno je, čeprav ne čutim še konca.
Se to pogubljenost imenuje?
»In kako gre – moji ljubici?«
»Pestro, pestro je to življenje.«

Ne zmorem…
Zdi se mi, da bo moja postava zdaj zdaj padla in se sesula.
Kdo jo bo rešil?
On, ki se mi zdi tako nemogoč, pokvarjen;
On, ki je sestavljen iz popackanega umazanega prta?
Pa je res?
Je.

»Moja, moja ljubica…«
Zdi se mi nemogoče.
Spet me tako kliče. –
Spet me je začel tako klicati, toda… Kdaj je sploh prekinil?
»Prosim?«  mu z zadnjimi močmi
namenim bolehen stekli pogled,
ker boljšega ne premorem.

»Imaš tekst?« »Imam.«
»Utrujen se zdiš.« »Spanje…« »Ja.«
… »Ljubica, ljubica moja mala…«
»Hvala, hvala za namenjene pozdrave.«
Zazrtje njegovo… »Ah, še kdaj. Vedno…«

Žalostna zgodba hlepi od prstov mojih;
Žalostna zgodba krili pod prsti nadobudnega temno modrega črnila,
ki bi moralo biti črno…
Vse boli…

Težka utrujenost od vsega!
Razočaranje srca – da je naj-pokvarjenejši … najboljši!
Ni možnosti. Ne več! Nikoli… več?
In tako podleči vsemu skupaj
in v mukah in bolestni nespečnosti
pričakati smrt,
ko me bo zagrebla v svoje kremplje…
A On bo tisti,
ki bo še vedno stal na svojem
piedestalu.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)