Napisal/a Bolečina, v sreda, 20. feb. 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
V neskončni rádosti stoletnih src
sva gledala, kako umira,
ljubezen, ki bila je sveta,
spočeta iz neskončnosti nemira.
Ti slutil si, da upa ni
v notranjosti te plahe bolečine,
da iz mladosti lepih dni
vse prenesla bova v spomine.
A jaz naivno sem strmela v oblake,
v tisto večnost, ki spodbuja hrepenenje,
v upanju, da smrt prekine to trpljenje,
iskala sebi sem poslednje zadoščenje.
Ti bil si kot mornar v neznanem morju -
pogumen, a preveč ranljiv,
da bi ubranil se moči bremena,
spoznanja, da je svet minljiv.
Tako sva stala tam,
utrujena od vseh tegob, ki jih prinaša svet,
z roko v roki drug drugega prepričevala,
da ljubezen se bo porodila spet.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|