Napisal/a Bolečina, v sreda, 20. feb. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

V neskončni rádosti stoletnih src
sva gledala, kako umira,
ljubezen, ki bila je sveta,
spočeta iz neskončnosti nemira.

Ti slutil si, da upa ni
v notranjosti te plahe bolečine,
da iz mladosti lepih dni
vse prenesla bova v spomine.
A jaz naivno sem strmela v oblake,
v tisto večnost, ki spodbuja hrepenenje,
v upanju, da smrt prekine to trpljenje,
iskala sebi sem poslednje zadoščenje.
Ti bil si kot mornar v neznanem morju -
pogumen, a preveč ranljiv,
da bi ubranil se moči bremena,
spoznanja, da je svet minljiv.
Tako sva stala tam,
utrujena od vseh tegob, ki jih prinaša svet,
z roko v roki drug drugega prepričevala,
da ljubezen se bo porodila spet.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)