Napisal/a aleya, v četrtek, 21. feb. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

prešita krila, ki sedaj jih nosim, tako veličastno režejo zrak
visoko nad poslal si po taxi
tu luč, s teboj temne veje kličejo se v mrak

vem, da sedaj, ko ni te več tu
k sebi te ni poklical Bog
vem, da delaš družbo hudiču
ko grešen (kot mi vsi, vendar bolj) brezvestno oklepaš se mojih deviških nog

spet tvoj jezik, ostri rez, grebe se za bolečino
rezal bi meso, ohlajal hlad
v 9. krogu hotel bi žad

hotel ven, zazibal srce 
in zaslišal bim-BOM

in beseda bi meso postala
ampak ne bo in ni

kričiš, ko širiš se v ognju in k duši teče grenko motna kri

uhaja iz struge, pronica v ostrine meča
ki s sunkom zarine se v srce
moje? ne(!), že dolgo ga ni več prodal si ga, (bilo) mrtvo je

zdaj, ko ogenj je ugasnil in stojiš v pepelu
užitek ni več tvoj san
(ugasnil ga je v vetru ostrem tvojega reza moj svetel dan)
zdaj, ko ogenj je ugasnil in
stojiš v pepelu
rad korakal bi po krvi;
vem, rad si krvav

s sajami v očeh postal boš okrvavljena beseda

veš (!), tam si in tam boš ostal, pa vendar -
ne boj se (!), ne boš več dolgo sam

spremljale te bodo sajaste noči, pepelnati dnevi (ponoči je lepo, ko ogenj gori, a podnevi žar ugasne in ko pepel peče, še bolj boli) in glasen krohot

ogenj? ne, ogenj ne peče kot grešna vročina & plamenov zadosti si imel
ne taji (!) -
vedno samo dobro družbo si hotel...
mar boš rekel, da nisi tega želel?!
ne govori, da nisi mogel vedeti
da v peklu ne boš letel

tu na sončni strani, kjer ni vročine, je pa toplota, srce je oživelo
tu na sončni strani, kjer ni vročine, ostal sreči si v posmeh
ko ljubezen obrnil si v pohlep

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)