| Napisal/a Panda, v ponedeljek, 25. feb. 08 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (2 glasov) |
|
Ptice polomljenih kril so zavite v meglo
na utrujen in sam poletni večer.
Predolga je pot in premalo je vetra,
da bi zmogle ponovno vzleteti.
Prazna je cesta, prazna so srca,
le veter se še igra z listjem v vejah.
Sonce sreče počasi tone v pozabo
medtem ko postaja vse bolj in bolj hladno.
Ledena skorja že pokriva poljane,
ko luna otožno sameva na nebu.
Nikjer več ni naših stopinj v snegu
in nič ne pretrga spokojne tišine noči.
Prešlo je poletje, sedaj je jesen,
boleče a vztrajno se približuje zima.
In kje je pomlad? Pomladi ni...
Odpravim se ven.
Le gugalnica še škriplje
kjer se je nekdaj slišalo naše veselje
in naša sreča je davno pozabljena.
Sedaj sam opazujem listje v vetru.
Od tišine me bolijo ušesa
in od samote se mi para srce,
ko bridko solzo na licu pospremi nasmeh.
v spomin na davne, davne čase...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2) 
|
|
