Pesniški portal - poezija online | Objavljanje pesmi

Spoštovani

Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.

Več o piškotkih

Naslovnica (izbor)

Posamezne pesmi

Po avtorjih

Psihoanaliza 1

Napisal/a Providence, v nedelja, 02. mar. 08

Ocena urednika:
Ocena uporabnikov:	(5 glasov)

Sedela sva v zakajeni kavarni.
Pil sem martini
In ti si kadila.
Bilo je pozimi.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (9)

Objavil/a Panda, v 04-03-2008 21:22,

1. Psihoanaliza 1

Zanimiva tema, zelo dobro napisano. Pesem kljub dolžini obdrži svojo ostrino predvsem pa obdrži bralčevo pozornost. Po uvodu se prevesi v vrh, kjer napetost dodatno stopnjuje premi govor, zaključek pa se zopet nekoliko umiri, kar bralcu omogoča katarzo (no vsaj v mojem primeru je bilo tako

).

lp

Objavil/a isoncek, v 04-03-2008 22:23,

2. psihoanaliza

Tako si napisala, kot da bi nekaj podobnegaa sama preživela, ali bila blizu komu, ki je res prestal tako...največjo izgubo.
Ne rečem da si, samo čutiš pa. Vseeno...Od kje, nekaj je v tebi?
Lepo!
Zanimiv način. Pripoved, ki teče kot življenje.
Izguba, vse pa gre naprej. Kavarna tudi jutri. Saj ni bilo nič...
Zame čista petka. Specialno,
Kočijaž

Objavil/a tomm, v 05-03-2008 07:24,

3. Psihoanaliza.

Najhuje je izgubiti sebe preko svojega otroka in zaživeti v imaginarni resnici, okolici popolnoma nerazumljivi. Zastrašujoč tempo, ki me potiska v strah kaj bo in končno vrnitev v zavestnost časa, ki ga živiš. Človeka tvoje pesmi ne puste ravnodušnega, v njih je neka tvoja silovitost, ki se me oprime in me ne pusti zlepa. Verjetno te je kot sem že nekje napisal življenje tolklo in tolklo in iz tebe izkovalo posebno britki meč s katerim režeš ledine in izvabljaš, kaj izvabljaš vrezuješ neke resnice v nas ter nam izrečeš:" Vidite ljudje to je življenje!"A mi nebi hoteli takšno življenje, mi bi hoteli lepšega in umirjenega, a vendar tvoja silna beseda oplazi in udari kot grom ter nam prikaže neko pravo resnico, ki na srečo neke le pretrese, a mnogi so to življenje prestali in so se ob izgubi tudi sami izgubili.Spoznati tebe v resnici bi bilo za vsakdanjega umirjenega človek mogoče isto kot sama pesem, kar naj bi pomenilo, da si zelo močna osebnost, ki ne potrebuje obešalnika, da bi se nanj privesila, a vseeno bi bilo vredno, da človek reskira in vidi koliko ti seže do tvojega nivoa.Psihoanaliza iz mojega vidika.

Objavil/a Nežika, v 05-03-2008 09:10,

4. Psihoanaliza 1

Ker komentarjem praktično ni več kaj dodati ti dodam le še nebeške ***** :zzz

L.P. Neži

Objavil/a isoncek, v 05-03-2008 09:58,

5. psihoanaliza + Psihoanaliza 1

O, ja, je kaj dodati! In sicer - preberite še Psihoanaliza od Providence!! (op: tole zgoraj je Psihoanaliza 1)
Potem šele vidiš...
Življenje ne vpraša. Usodo malo brigajo brigajo posledice preživetega. Mi pa, vsi...guramo naprej...tako ali drugače.

LP KOčijaž

Objavil/a Providence, v 05-03-2008 13:43,

6. psiho ...

Hvala vsem za odziv, kakršnega si pesnik lahko samo želi! Vaši komentarji so me resnično osrečili. Tako lepo je videti, da se s pesmijo dotakneš drugih in da te preberejo tako, kot si (v raznovrstnih niansah) sam razmišljal med pisanjem ...
P.

Objavil/a Nežika, v 05-03-2008 16:30,

7. Psihoanaliza 1

Provi upam da si razumela moj komentar, da nisem žalila s tem,ko sem napisala: Ni kaj dodati, s tem sem mislila za to pesem, ki je izvrstna (zato sem jo kot tako tudi ocenila)kakor tudi druge, preberem vse,res pa je,da komentarja pa ne napišem pod vsako, kakor tudi drugi ne.
Lepo mi je in rada sem med Vami
L.P. Neži

Objavil/a Providence, v 06-03-2008 02:08,

8. neži

Vse ok. Razumela sem, da si pesem pohvalila.

Vesela sem vsakega komentarja, tudi (utemeljene in konstruktivne) kritike.
Lp,
P.

Objavil/a abigail, v 11-03-2008 23:14,

9. Psihoanaliza...padejo maske

Takole čisto naravnost in odkrito ti moram priznati; ob tejle tvoji mojstrovini sem se zavedela, da se najboljše pesmi zapišejo, ko vržeš na papir tisto, kar se te najgloblje dotakne. Zelo pogosto so to podobe in dogodki iz resničnega življenja. Sploh ni nujno, da je to ljubezen v prvi osebi, z veliko začetnico, še bolj prepričljivo je, če se jo razbere po odlomkih med vrsticami podob, ki jih naslikamo iz resničnosti v novo resničnost ali jih samo rahlo poudarimo v iskanju pomenov. Pobrskala sem po svoji bližini in svoji bolečini in našla gejšo, ki ji je za trenutek padla maska. Hvala ti še za mnoge podobe iz moje resničnosti, ki si jih s svojo pesmijo uspela priklicati iz mene...
Abigail