Napisal/a Andreya, v torek, 04. mar. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (5 glasov)

Zakaj tisti večer stopil si k meni?
Zakaj ne k kateri drugi osebi?
Če se to nebi zgodilo
moje srce se ob poljubu tvojem nebi stopilo.

Zdaj popolnoma srečna bi bila,
ker nikoli poznala se nebi midva.
Pa čeprav potem ne bi bilo tako lepo
kot takrat ko nežno si stisnil mojo roko.

Večer magičen se mi je zdel.
Saj vem, da se mi nebi smel.
Če vsaj zapomnila bi si tvoje ime
vedela bi, komu pokonila svoje sem srce.

Skupaj nikoli ne bova bila,
mislim da to veva oba.
A vseeno upam.
verjetno tudi kaj kmalu ne obupam.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (6)

Objavil/a Providence, v 07-03-2008 11:56, 1. njemu Ne morem mimo te pesmi. Preveč hudo mrcvari slovenski jezik. Vsaj malo se je pa vendarle treba potruditi tudi na področju jezikovne in pravopisne pravilnosti, da se bralcu ni treba prebijati skozi take neprijetnosti, preden sploh lahko izlušči bistvo pesmi. Kaj bi recimo bilo nebi? Glagol nebiti? Ne bi se piše narazen. Kar štirikrat me je udaril po očeh. Potem pa tole: skupaj nikoli ne bova bila. Če bi pesem spesnila v narečju, ne bi nič rekla. V knjižni slovenščini pa tak 'pretekloprihodnjik' ne obstaja. Pa mala začetnica za piko. Pa pokonila. Pa ...  Glede vsebinske plati pesmi bom rekla tako: zelo vsakdanje, pesem nam ne ponudi nič svežega. Enako je s slogom, ki temelji na že znanem (srce se stopi, nežno stisniti roko, pokloniti srce), ritmično se popolnoma prilagaja (mestoma malce prisiljenim - upam - obupam) rimam.  Da zaključim: pesem ima posebno vrednost zate, ki si to doživela, in je lahko krasen dnevniški zapis. In čeprav sem jo skritizirala (samo z namenom, da sežeš više in globlje, ne pa da bi te žalila), vidim v njej tudi tvoj potencial. Kako ga boš razvijala, pa boš odločala sama - pa tudi izkušnje in čas.  Lp,  P.   Objavil/a isoncek, v 07-03-2008 12:06, 2. njemu se moram strinjati s Providece, ki je pesem "odprla" za kritiko. Res bode.     Pesniška svoboda je nekaj drugega kot primerna raba jezika...    Ja, preveč navadno pripovedovanje, prevelikokkrat slišano, "siljenje" rim stvar še poslabša.    Ampak vztrajaj. Daj nam kaj svojega!    Kočijaž   Objavil/a Sinatra, v 09-03-2008 16:45, 3. Dragi enoceličarji To je ena izmed tistih redkih, ki bi jo najraje raztrgal na prafaktorje ampak nekaj mi ne da...    Ta pesem je tako "horrible", da mi je všeč. Všeč mi je predvsem moč povedanega in "twisted" jezik, ki je res pre-preprost ampak ravno zaradi tega čutim tvoj gnus, razočaranje jezo. Pristna čustva kar je težko ukomponirati v samo pesem...in kar je redkost pesmi; ponavadi izhaja pisoči iz nekih nagnjenj pisanja ali pa iz čustev, ki so bleda, neopredeljena in izsiljena.  Čeprav imata Providence in isonček prav, pa moram poudariti dejstvo, da ta pesem posreduje moč, ki jo je težko zaznati v drugih pesmih, ki so ravno tako ali pa še "hujše" (če mi oprostite za to uporabo besede).  Če pesem seciramo ugotovimo, da dejansko ima notranjo kompozicijo, ki je primerljiva z zgradbo enoceličarja. Torej tako preprosto, da je že boleče predvidljiva.  Po 2.strani pa če za neko "emotionless" pesem uporabimo neke super metafore in izpiljen pesniški jezik, pa pesem postane vau-ampak za koliko časa?  Ta enocelični organizem je preprost ampak ima dušo, ki je komplexna.    Vprašanje je le kaj vas fascinira; forma ali vsebina...  Mene osebno doživetost in nota čustev...    -kot vam drago  S   Objavil/a Sinatra, v 09-03-2008 16:45, 4. Dragi enoceličarji To je ena izmed tistih redkih, ki bi jo najraje raztrgal na prafaktorje ampak nekaj mi ne da...    Ta pesem je tako "horrible", da mi je všeč. Všeč mi je predvsem moč povedanega in "twisted" jezik, ki je res pre-preprost ampak ravno zaradi tega čutim tvoj gnus, razočaranje jezo. Pristna čustva kar je težko ukomponirati v samo pesem...in kar je redkost pesmi; ponavadi izhaja pisoči iz nekih nagnjenj pisanja ali pa iz čustev, ki so bleda, neopredeljena in izsiljena.  Čeprav imata Providence in isonček prav, pa moram poudariti dejstvo, da ta pesem posreduje moč, ki jo je težko zaznati v drugih pesmih, ki so ravno tako ali pa še "hujše" (če mi oprostite za to uporabo besede).  Če pesem seciramo ugotovimo, da dejansko ima notranjo kompozicijo, ki je primerljiva z zgradbo enoceličarja. Torej tako preprosto, da je že boleče predvidljiva.  Po 2.strani pa če za neko "emotionless" pesem uporabimo neke super metafore in izpiljen pesniški jezik, pa pesem postane vau-ampak za koliko časa?  Ta enocelični organizem je preprost ampak ima dušo, ki je komplexna.    Vprašanje je le kaj vas fascinira; forma ali vsebina...  Mene osebno doživetost in nota čustev...    -kot vam drago  S   Objavil/a Kulii, v 09-03-2008 17:35, 5. res. Res je mal hecno besedišče pa jezik, samo mi je pa všeč pesem. Zanimivo je, da se nekatere stvari zgidjo brez razloga in potem dlje časa išemo njihov zakaj, pa dvomim da ga bomo kdaj vsi našli. xD. fsm.!   Objavil/a ajda, v 10-03-2008 15:54, 6. njemu bom reskirala komentar na komentar, čeprav vem, da se to naj ne bi...  če je sinatra vzel v svoje okrilje mlado pesniško dušo, ki kuka v svet s svojo poezijo kot pomladanski zvonček ali druga cvetlica, je vzeti njegov komentar za pozitivno, po drugi strani je pa to medvedja usluga, ker so bo to še nerojeno dete uspavalo na lovorikah in ne bo naredilo koraka naprej, prva zmrzal bo vzela zivljenje cvetlici. In roko na srce, pesem je prehitro ugledala luc, cetudi je v njej obup, zalost in se marsikaj bi se lahko izluscilo, bi jo avtorica morala se malo predihati in potem obelodaniti. In da ne bo pomote, sem zelo custvena , bi rekla, da skoraj prevec, a vseeno tu ne more prevladati custvo,da bi to prevagalo in zadrhtelo in se v velikem loku ognilo kricecemu kot sta navedli predhodnici    lp,ajda