Napisal/a isoncek, v sreda, 05. mar. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (1 glas)

Sva.
Samo trenutke imava.
Inserte življenja.
Ki ne spadajo nikamor.

Odprem oči. Zavedam se...tukaj sem, sva. Sprašujem, odgovarjaš. Povem, potrdiš. Vprašaš, pripovedujem. Veliko tega, vse, pa spet nič....ker se zaveva, da imava končno...samo ta trenutek pred sabo. In ne kaj dosti drugega več...
Voda se ohlaja, zato vstaneva. Zdaj te bom še umila, celega...izkoristila bom še zadnjo priložnost, da se te dotikam, vzamem, dobim...delim s tabo....kaj vem, kdaj bom spet lahko. Pojedla bi te lahko, pa te ne bom....pustila te bom celega, takega te imam rada. Ki...odhajaš, pa prideš mogoče... kdaj spet.

jaz tudi bom šla
ampak se zmeraj vračam
ne vem...morda...JA

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (2)

Objavil/a ajda, v 10-03-2008 13:07, 1. Haibun ... že v delavnici haibun sem občudovala tvoj prozen zapis in seveda trivrstičnico zlito v poezijo.  Čestitke!   Objavil/a isoncek, v 10-03-2008 13:45, 2. haibun 3 Ajda.  Hvala za opaženje, pa oceno seveda.    Ta oblika zapisa mi je vedno bolj všeč. Saj ne, da dopušča več, kot katera koli druga pesniška oblika, ampak se mi zdi,  da je lahko več. Da prvi, prozni del še ni poezija... Oziroma, da ni nujno, da je...nekako, šele drugi, haiku, ali kaj podobnega, kratkega, naj bi se podal v to smer. Seveda pa drugega vzpodbudi prvi, nastane potrditev, poglobitev ali pa nasprotje, mogoče tudi zanikanje... Al kaj??...  No, jaz tako čutim. Tudi od drugih bi rada prebrala kaj v taki formi. Najdem pa samo v delavnicah...     LP, Kočijaž.  Pomlad je  ...že, a ne?