Napisal/a abigail, v petek, 07. mar. 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(4 glasov) |
|
Ko odhaja v službo
preveri oklep;
je čeden za družbo,
bo zdržal pohlep
in aroganco neznanih oseb,
ki ne upoštevajo njenih želja
in iščejo poleg svojih potreb
njen vljuden nasmeh in košček srca.
Nestrpno znervirani čakate v vrsti.
"En žeton, dva...in vi bi jih pet?"
Vaše ji želje izpolnijo prsti,
"Hvala vam lepa pa pridite spet!"
Misli so vpete ji v vrvice tanke;
tri vlečejo šefi, ostale pa stranke.
Šteje denar in s čustvi šahira,
v druge se vživlja, v sebi umira.
Ko odhaja na delo,
preveri izgled;
v svet zre veselo,
a v srcu je led.
Ona je kriva, da organizacija šepa,
saj na šipi pred njo je njeno ime.
Šef se pač skrije in resnica je slepa,
ko se nanjo jezijo, se ona ne sme.
Minute in ure posluša kot lajno:
"Karto do Kranja, prosim čimprej!"
Iz minute v minuto ponavlja vztrajno:
"Ta bus je res prvi, nobenega prej!"
Če jeza jo zgrabi, da led zapoka:
"Več nočete služit poceni in zvesto?"
igra vlogo dalje, da ne zajoka,
"...sicer gospa, izvol'te na cesto!"
Družina oprana
in otroci so siti,
a ona zgarana
s psiho je v "riti".
Ne želijo od nje napredovanja
in niti diplome iz sociologije,
raje ji plačajo izobraževanja
iz komunikacije in psihologije.
"Višjo bi plačo? Niste pri pravi!
Nič nas ne brigajo psihične rane.
Računalnik se menja, ko se pokvari,
vaša prijaznost pa prav nič ne stane."
V sužnost kreditov potuhne se raje
in z žalostjo občuti, ko je starejša,
da sinove vzgojila je v samuraje,
hči pa kot ona postala bo gejša.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (14)
|
|