Napisal/a emppu, v torek, 11. mar. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (2 glasov)

Slikovita pokrajina prežema moj duh; ujet v bistvo časa. Ne zmorem več lastne bolečine, ki duši moj ponos in mi krade energijo.

Zadušene so moje solze, poniknil sem pred samim seboj. Bojim se svetlobe, zavetje mi nudi tema.

Hočem kričati; ničesar pa ne spravim iz sebe.

Odhajam...

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (2)

Objavil/a ajda, v 15-03-2008 09:22, 1. ogenj mislim, da je ta prozni zapis le utrinek misli, ki jih sigurno še kje skrivaš, morda na kakšnem papirju zapisano, morda so pa bili le drobci, ki so se ti porodili in potem si jih na silo prekinil s tem svojim Odhajam ...  mislim, da še ni čas, da vržeš puško v koruzo, odpri okna , odgrni zavese in zadihaj!    lp, ajda   Objavil/a abigail, v 15-03-2008 11:06, 2. Ogenj Vem, bolečina duši in krade energijo, včasih se čutimo tako nevredne, da še glasu ne iztisnemo več iz sebe...oditi pa se nikdar ne splača. Izklopi se za moment in iz zraka poglej dol nase, potem preberi naslednjo pesmico od Isončka (le zakaj sem uporabila moško obliko imena?!) v angleščini...  Abigail