| Napisal/a milanno193, v četrtek, 27. mar. 08 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (1 glas) |
|
Začnemo kar kmalu po snegu, da preprečimo velike pohode majcenih bitij, ki rinejo prste v naše genetske zasnove in nas hočejo upočasniti, saj nas je vse več in smo vse močnejši in to zato,
ker brstičem ne pustimo spati, ko je čas za rast in zasedanje prostora, ki je omejen in ga ni dovolj za vse, zato bo moral nekdo umreti, vendar to ne bomo mi, ki smo zgodnji in takrat, ko se drugi šele budijo, mi že plezamo po njihovih zaspalih telesih in jim plenimo hrano, saj bolj kot se raztezamo naokrog, več prostora ko prepletemo, več ko jih prerastemo, bolj smo vplivni in več jih pokorimo in jih prisilimo, da utihnejo in trpijo, da nas podpirajo in za to ne zahtevajo nič, saj si ne upajo, ker bi jih takoj spodjedli in spremenili v prah, ki bi na koncu spet koristil nam in tako bi se še bolj utrdili, a za tiste najbolj uporne razvijamo bodice, da nas ne utrgajo in močno notranjo zgradbo, da nas ne pretrgajo in s tem popolnoma prevladamo drugim vrstam, ki bi rade z nežnimi dotiki in brez trnja dosegle hrano, in ki se sploh ne zavedajo, da nimajo nobenih možnosti več, ker smo jih prehiteli in obrasli in jih ne bomo spustili iz trnovega objema, saj tudi mi njih potrebujemo tam spodaj, da lahko plezamo višje, da se lahko s trni opiramo v njihova telesa in rastemo, prerastemo v drevesa in s tem dobimo še več hrane, še več moči, še več bodic, še bolj prožna in močnejša telesa, še več brstičev, še večjo prevlado in ni ga, ki bi nam to lahko še vzel in tega smo veseli, saj smo zmagali in se objemamo in pri tem po nesreči zbodemo z bodicami, a zaradi tega, ker smo vselej in vsakogar le napadali, ne znamo razumeti, da se je nekaj zgodilo zgolj nenamerno in zato bodemo nazaj in se prepletamo, da bomo močneje zbodli in sok uspeha se izliva iz številnih ran, zato pričnemo veneti in za nas prej hrana je postala gola smrt, zato zakrnimo in se pričnemo sušiti, vse od sočnih vršičkov do močnih teles, ki še vedno slonijo na tistih potlačenih, kateri pa zaradi naše uvelosti dvignejo glave, zberejo moči, se prerinejo skozi nas in nas prerastejo, nam prevzamejo vso hrano in nas pahnejo nazaj v temo, kjer se dokončno sesedemo vase, torej tja, kjer smo začeli, a kljub temu verjamemo, da bomo naslednjo pomlad spet prvi in že sedaj vemo, da bomo poskusili znova.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2) 
|
|
