Napisal/a Bellmur, v nedelja, 30. mar. 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Nesmrtni dež, slišni dež ugibanja.
Blizu udarjaš po trdem ravniku sveta,
vstajaš in se spreminjaš z vsakim udarcem,
svet z neskončnim poljubom, ki ima tako umrljiv glas.
Nikoli te nismo prav razumeli,
vtkani v sedanjost s spreminjajočo govorico.
Kako nas imaš rad! Kako zelo rodovitna je tvoja voda besed!
Res, prav težko je razumeti to novo in novo spajanje z zemljo,
to odpiranje toplih ust in zajemanje luči,
tako enakomerno, ki samo zaokroža
že skoraj gotov pokop mesa.
Kako težko te bomo razumeli v svoji neveri,
čez hrupne korake, izmišljeni za svoje cilje.
Te težke ure brez padanja, brez posnemanja tebe,
edinega, tihega vstajenja življenja,
ki je prineslo upanje iz tihega neba.
Le kaj nam ostaja?
Prazno, naglušno ihtenje v starem prostoru, ki ne čuti, ne zna čutiti?
Ne! Že se za temnim vogalom ceste zbira zvok,
ki hoče uho za tiho pozornost.
Počasi prihaja, zelo počasi bliže,
k svojemu.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|