Napisal/a Bellmur, v nedelja, 30. mar. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Malo imajo svojega zvena in besede
so bolj tihe.
Bolj so tiste, ki ne uspevajo, ki še niso uspele.
Bolj so žalostne, bolj take tihe,
neopazne, ki ne lomijo glasu ob svoji hoji.

Stoje ubogo, žalostno,
vkopane v samoto prestrašenosti.
Bolj so take, brez prijetnega sogovornika skozi življenje,
kot tam odzunaj v nebo zazrte zvezde,
ki čutijo zbledelo zemljo obzorja, zaokrožene s svojim bitjem.
Daleč, daleč so,
in njihova stoječa žalost
kakor voda namaka bežno resničnost.
Množice izvotljenih zlogov,
gibov brez čudežne palice in toplih rok.
Tako same in umirajoče pod nasmeškom sveta
zapirajo dih, tudi na zabavah.
Poln dih čiste ljubezni,
bližine, osebe, ki ni vstopila in nima kaj iskati,
a, vendarle išče.
Išče med množico sebi podobnih.
Išče nekaj, nekaj tistega že na zemlji.
Išče med iskalci, med vsemi enako besedo.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)