Napisal/a Bellmur, v nedelja, 30. mar. 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Ker me vleče k tebi
je neznosna senca luči,
ki prihaja od znotraj
kot kazalec, ki zapoveduje!
Njegova pot mi ukazuje,
da leta iščejo pomladi,
neznosne, preproste besede pokanja popkov,
prerojenja, ponovnega rojstva.
O, sonce, ki te iščem!
Včasih je težko razumeti
kakor obračaš svet
razbeljen od toliko luči.
Tudi, če bi te hotel,
mi vsiliš svojo vztrajnost,
otrplo vztrajnost ponižati
nekoga, ki išče.
Sem dojel svoj mir:
da ob vseh glasovih le vzdržim
to preprostost, ki se mi ponuja
kakor dan, ki ga moram doživeti.
Kot je pač življenje,
kot želja, ki neizpolnjena
čaka, da se razgubi
v nekogaršnjem nasmehu,
edina, kakor skelet,
ki je začutil kri
in ud premeril v zraku,
ki vodi do tebe, vate-
in se tam razgubi,
miren, kot odteka
tako v vseenosti glas,
da mu je potrebno luči.
Najde vodo, ona, voda,
ki se je stegnila k miru,
ena ustnica k ustnici,
kjer čaka puščava.
In končno: vesoljna beseda!
V času najkrotkejša trstika
spoznana v moči vetra,
sledi nazaj domov.
Ti si, kot si bila zapisana
v večer z rojstvom jutra.
Obnemela v moji duši,
kot sivi kamen nemoči.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|