| Napisal/a tomm, v nedelja, 30. mar. 08 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Zanesla je naju pot v dvoje
bilo obema je lepo,
dajala sva si povsod oporo
z besedo, časom in strastjo.
Vmešavala so se mišljenja,
ki so zastrupljala oba
vendar je najina resnica
premagala načeta zla.
Misel kroži po svojih tirih
zemlja kaže zle zobe,
neurja, toče so milina,
če se v ljubezen trn vtre.
Ta bol je huda, je najhujša,
zlo srce hitro oslabi,
telo ne najde si opore
radost življenja omrtvi.
Strup najbližji rad vnaša,
zakaj bi srečen bil le ti,
priliznjen jezik dvome trosi,
le trpi isto kot jaz vse dni.
Hudobnost je preizkusno stanje,
ljubezen se tako kali,
če sva si dovolj vdana,
naju strup jezikov le čvrsti.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
