| Napisal/a abigail, v četrtek, 03. apr. 08 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (2 glasov) |
|
Očarane od sonca in morske klime
se vračamo domov na koncu zime
zasanjana, zaljubljena dekleta,
razposajena od maturantskega izleta.
Konec je Pepelkinega plesa,
saj na oknu vlaka odgrnjena zavesa
prikaže prazen, siv peron,
zeleno klop in s čiki nasmeten beton.
Nesrečne nas pretrese misli hlad,
da ugrabil Perzefono Had
je v tem jutru na zagrebški postaji.
Obup zahrbtno barva v sivo
sanje, ki smo jih radoživo
skrile za srečnimi smehljaji.
Zapazim jo - na klopci skrito,
steklenico v časopis zavito
in narahlo zaskeli resnica,
da so naše sanje kot pozabljena žganica.
Redoljubno in počasi, z mislimi v smeteh,
star smetar pometa, vse kar je na tleh.
Noče opaziti pozabljenih stvari;
čemu bi nase trpal tuje si skrbi.
Enoličnost toga vzdušje nam strupi,
visoke ideale pomendrane k tlom tišči
in kot prah se useda na razum.
Le zakaj je vlak ustavil tu!
Da bi približal nam spoznanja dnu,
preizkusil naš pogum?
Od daleč previdno opazuje
smetarja, ki se od klopce oddaljuje,
možak, ki že dolgo si obril ni lica
in ga omamno vabi pozabe polna steklenica.
Skoraj je na cilju, a plane brž nazaj,
ker na peronu se prikaže uniformiran policaj.
Ta na srečo dobre volje stopi do smetarja,
ki se kot stari znanec z njim veselo pogovarja.
Tveganje je nujno na poti do uspeha,
človek neumorno upati ne neha,
kljub porazom in bojazni.
Igra indiferentnost, nič se ne priganja,
lenobno se prebija do steklenice žganja,
previdno omahuje, ker boji se kazni...
V kupeju toplem kot angeli z oblakov
priče smo njegovih prestrašenih korakov
in v sočutnem smehu stiskamo pesti,
naj ga skromna sreča na cedilu ne pusti.
Na drugi strani prizorišča
v sivo oblečenega gledališča
odvija se še ena drama;
v njej sta akterja mladi mož in pa mlada dama.
Obstaneta oba prizora,
kakor tista nočna mora,
v kateri ne moreš teči, ker noga ti zaspi...
Razraste se obupa trnje in plevel,
ki v ljubezni para morda bo zacvetel,
še preden vlak odpelje, ki tu kot zmaj stoji.
Odločena, v belem plašču, s kovčkom v rokah,
on v obupu, v sami srajci, na obrazu strah.
Prosi jo, obljublja, na koncu že grozi,
njej vedno bolj s solzami se polnijo oči.
Strto vso in negotovo kot princ jo osvobaja,
iz obupa , trnja vodi, obljublja pot do raja.
Takoj, ko iz perona miličnik odkoraka,
bradač pograbi žganje, ki nanj zvesto čaka.
Takrat se vlak premakne, a ona z njim več noče.
On zmagoslavno jo objame, ko mu na rami joče.
Njegovi vroči strasti ne more se upreti.
In njuna je ljubezen našla skupen tir,
ni le njej pošla nemara energija za prepir?
Morda si kmalu bo želela novi vlak ujeti?
Ta ji je odpeljal iz Zagreba v Ljubljano.
Enoličen dir v nas sproži razmišljanje zaspano;
njuna je ljubezen kakor steklenica
edinstvena in žlahtna, a to ni vsa resnica...
Res se skriva v trnju, ki redko zacveti
in še bolj poredko da iz sebe sad.
Hitro ta uvene in potlej se zazdi,
kot da Perzefono je ugrabil Had.
Naivno življenja tuja smo sodile,
da bolj zrelo se bomo zaljubile,
smo verjele in prezirale strasti.
A največja iluzija je brez napak živeti
in trmasto do konca v pravljice verjeti,
v katerih za naivne so največje pasti.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (4) 
|
|
in zato grešila v verjetno pomembnejši stvari. Lep pozdravček, 
. 
