| Napisal/a enasm, v torek, 08. apr. 08 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (1 glas) |
|
Za mizo sama sedim,
kadim.
Plamen svečke osvetljuje
moj obraz.
Moje misli vsepovsod,
pa vendar nikjer.
Temni oblaki so zvezdno nebo,
mlečno cesto prekrili.
Strašna noč,
blisk razpara nebo,
vihar, težke kaplje dežja,
čez grobove nosi.
Na nagrobniku piše,
tu pokopane so sanje
o srečni družini.
Na naslednjem piše,
sanje o najini ljubezni.
Brezplodna iskanja,
koščka sreče za nas.
Da našel bi se kdo,
ki ljubil bi me,
vaju rad imel,
da imela bi,
ljubečega očeta.
Veliko grobov,
lastnih neuspehov,
nerealnih sanj,
neuslišanih želja,
nedoseženih ciljev.
Na koncu pokopališča,
veličasten nagrobni spomenik:
Tukaj počiva UPANJE.
Še tega sem nedolgo nazaj
pokopala.
In spoznanje boli.
Jutra pa ni!
Še zvezdice,
drobne pikice upanja v neskončnosti,
prekrili težki oblaki so.
Blisk je za trenutek
razsvetlil črno nebo
in grmenje je preglasilo
moj krik.
Plamen svečke v vetru zatrepeta...
Neskončna tema.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1) 
|
|
