Napisal/a marina45, v sreda, 05. jan. 05 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Zbudila sem se v jutro, polno veselih in nasmejanih ljudi, čakala na čudež, ki naj se to jutro zgodi…..
Vedeli smo, da rasteš, se razvijaš in v svoji mamici živiš, da sanjaš in jokaš, da spančkaš, ter bediš…. Zavita in na varnem, v toplem zavetju maternice, poslušaš zvoke, naš smeh in življenje na domačih tleh…. Pa ne vemo, a si nas sploh želiš…. A vseeno hočeš ali nočeš, moraš priti k nam, moraš nam podariti svoj nasmeh, svoj jok in nežen dotik svojih rok….. Naenkrat postaneš naš čudež, naš sonček in najlepši cvet, vnučka mala, naj ne bo nikoli zate, krut ta odrasel svet….
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|