Napisal/a emily, v četrtek, 10. apr. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (2 glasov)

Vpijam se v trenutek samote,
rdeče oči in nerazpoznavne kretnje
besede počasi izgorevajo
pepelnate linije nepomenske
lebdijo pod mojimi prsti 

Otročje lahko je risati mavrice,
otročje lahko je pisati pravljice,
dokler te ne stisne v zadnji kot iluzionizma
minljiva realnost njihovega obstoja

Ko v sanjah nimam kam bežati 
in je tvoja dlan zibelka, ječa
in grozeča kača

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (3)

Objavil/a abigail, v 16-04-2008 18:57, 1. status quo Določene pesmi odkrijemo prav v določenih trenutkih...zanimivo, da je nisem prej opazila. To se mi zdijo momenti, o katerih je najtežje pisati in za katere se mi zdi, da se vlečejo v večnost. Pa vendarle tudi minejo, kar naenkrat   lepe sanje,  Abi   Objavil/a isoncek, v 17-04-2008 07:12, 2. Status quo pepelnate  pisati  tvoja    so besedice za popravit     če je to preblisk trenutka, ki mine, ker pač mogoče vse vidiš preveč črno, potem je v redu. Se pobereš, pogledaš malo bolj "rumeno", pa je. Mine. Saj idealnih pogojev itak ni.    Če je pa to Spoznanje, da tako, ne gre...več...je pa hudo. In je treba bežat! Kam? in če sploh lahko...če je zibelka - dlan premočna (ječa) ali pa grozeča kača ne daje možnosti. Status quo?    Jaz upam, da je tisto prvo. Poglej rumeno!    LP Kočijaž   Objavil/a emily, v 17-04-2008 08:11, 3. status quo na srečo je bilo bolj tisto prvo. in se je stopilo s prvim bolj toplim dnem.  hvala za dobre ocene(in tudi dobre želje)