Napisal/a AniLu, v ponedeljek, 14. apr. 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(2 glasov) |
|
Ko tako blediš - odhajaš,
vsaj enkrat se ustavi...in ozri,
prisluhni - kako sistem ti govori
(ko diskurz tiho zašepeta):
˝ Pusti mi,
da ti pokažem in povem,
da ti razgrnem in razložim,
da te vodim in zapeljem...
da te zadušim...in ubijem.
Zakaj ta začudenost?
To sem vendar vedno delal
(mi več ne zaupaš
- mi ne verjameš).
Upam, da veš,
hočem ti samo pomagati,
saj vem, da si to želiš,
- to si želi vsak.
Zakaj se upiraš?
(To ni noben upor,
to je samo domišljija.
Preko mene ne more nihče
- še nihče ni šel preko.
To so bile vedno vaše sanje,
vaše upanje in
-da vas razsvetlim-
vaša največja utopija.)
Kaj ni to paradoks?
Da me ustvariš
(a ne moreš pokončati),
da mi daješ moč
(brez, da bi imel sam dovolj moči),
da mi zaupaš
(brez, da bi lahko zaupal sebi),
da me ohranjaš
(a sebe ne moreš ohraniti).
(- Jaz sem to,
kar ste včasih imenovali bog,
danes pa si domišljate,
da ste me premagali.)
Tako je - kaj boste naredili?
Veliko jih je poskušalo,
nikoli ne bo nobenemu uspelo
(Nikoli ni bil problem pogum,
problem je vprašanje možnosti
in vi je nimate
- za vedno ste ujeti.).
Povejte - še vam je ostalo kaj upanja
(mojega najmočnejšega sredstva prevare)?
Seveda...lahko me odkrivate,
lahko me pojasnjujete in razkrivate,
ampak dragi moji - uiti...
mi ne morete.
Sem kot tisti - Jezus,
lahko me ubijete (a znam vstati).˝
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (5)
|
|