| Napisal/a Djole, v torek, 15. apr. 08 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Sončni žarek! Stojim ti nasproti in k tebi vse bližje prihajam, kljub temu, da se še vedno daleč od tvoje topline nahajam; bilo je megleno bilo je deževno mislil sem, da nosim marelo,
a vendar sem moker in boleče premražen zdaj je pravi čas, da se sonca toplini, po tej dolgi, tumorni zimi naposled končno prikažem; ogrej me sonce, resnično me zebe tako dolgo sem čakal na tebe in osuši me sonce, moker sem do kosti premočen od vlažnih, meglenih, neskončno sivih preteklih dni; a odpreti nebeška vrata bo še težko, naporno; razmišljam, blodim, mislim, sanjam neizbežne, težke kot svinec misli iz glave, iz srca preganjam, a se zavedam-ti si življenje ti si pot-nesporno!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2) 
|
|
