Napisal/a Mrlič, v četrtek, 24. apr. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (1 glas)

Pračlovek,
odpri vhod svoje jame
in povohaj zimo,
povohaj ledeno dobo.
Začuti ledene vetrove destrukcije,
v svoji umazani grivi.

Zlezi ven,
pračlovek.
Stopi v sivi sneg.
Hladni sivi sneg čustev.
Hladni sivi sneg kritičnosti.
Hladni sivi sneg pameti.

Skloni se,
pračlovek.
Potipaj pepel,
pračlovek.
Pepel prepričanj.
Pepel vrednot.
Pepel eksistence.
Pepel življenja.

Naredi kepo,
pračlovek
in jo zalučaj.
Zalučaj jo v brata.
Zalučaj jo v sestro.
Zalučaj jo v odrešitev.
Pojej kepo.

Nasmehni se,
pračlovek.
Nasmehni se,
kajti postal boš človek.
Nasmehni se,
kajti prišla bo pomlad spoznanja.

Pračlovek
je izumil centralno kurjavo.
V temni jami je naenkrat bolj toplo.
Še bo kuril kosti.
Še po proizvajal pepel.
Sivi sneg se ne stopi
zunaj jame.
Človek ostaja jamski človek.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (1)

Objavil/a abigail, v 24-04-2008 09:14, 1. Pračlovek Tole je pa čisto nekaj drugega! Govori mi: Odkar so pripadniki rodu Homo izumili ogenj, za seboj puščajo pepel...ali pa je nekoč nekje en Bog res iz pepela ustvaril vrsto Homo Sapiens Sapiens...vsekakor se je nekoč nekaj hkrati dogodilo na idejni in na materialni ravni in se sedaj v spiralah kroženja človeškega razvoja samo ponavlja, kup pepela raste in grozi, da bo zasul človeška bivališča, ki niso odporna na radioaktivni pepel. Človek ne zna pravočasno uporabiti spoznanj in napredovati iz pračloveka. Samo spopada se z drugimi in sam s seboj - v pepelu. Vsako spoznanje tudi samo upepeli?   Navdušena nad tvojo mnogoplastno pesniško prispodobo in vendarle v pričakovanju svetlejše prihodnosti,  lp  Abigail