Napisal/a isoncek, v četrtek, 24. apr. 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(2 glasov) |
|
In zdaj sva tukaj na tej potki, hodiva počasi, lahko te držim za roko... Kar greva, naprej, v toplo noč... pod nama morje, točno kot takrat.
Ko te ni, ti hočem povedati toliko stvari, potem pa v tistih kratkih trenutkih, ki jih imava kdaj na voljo... ne morem, ni časa... Danes je drugače, čas bo tudi zato, da si kaj poveva...
Zavijeva navzdol proti morju, s potke na skale, sedeva, tople so še... Tudi zunaj je toplo. Leževa na hrbet drug ob drugem... nad nama pa - zvezde, ja, Veliki Voz tudi! Najin... Spet sva skupaj pod njim... mhmmmm, moje sanje... Samo... poslušaj me zdaj, boš? Zdaj bi ti rada povedala, kaj bi morala narediti takrat, tisto najino prvo noč pod Vozom, pa nisem.
Nisem si upala. Nisem se poznala.
meja dotika
na robu tiste skale
ostaja poraz,
ker nisem znala reči:
Ostani. Neskončna sva.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (4)
|
|