Napisal/a emily, v nedelja, 27. apr. 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(1 glas) |
|
Po izmiku dotikom je jutro tiho in samotno.
Opazujem te iznad črnega zvezka zavita v varno zavetje črk. Rob platnice izrisuje rob tvojega vratu. Opazujem kako se dolga linija B-ja razveže, kako se odkrivljata J in U, kako se L in N poravnata v ravno črto, E-ju se upogneta konca za 90°, sredina odpade.
Opazujem jih, ko se združijo v dolgo tanko linijo, kot bi se zvezale v neberljivo neslišno besedo. Potem linija pobegne iznad roba zvezka in se ti ovije okrog vratu. Čisto malo te duši.
Za kazen.Ker me imaš drugače rad.
Opazujem te s slušlkami na ušesih zavitega v varno zavetje not. Dolga črna žica, žila po kateri tečejo, se mi vije okrog gležnjev. Zapiraš oči in poslušaš. Pozorno se potapljaš v notno črtovje, v ritme in sekcije. Toneš in se dviguješ. Note ližejo črte, dolga črna žila po kateri potujejo pa je vse teneje okrog mojih gležnjev. Potem se zavozla in me čisto malo uklene.
Za kazen. Ker te imam drugače rada.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2)
|
|