| Napisal/a LORELLIA, v nedelja, 27. apr. 08 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (3 glasov) |
|
Začarano strmenje...
morda spet v privid,
ki ti daje vse
in ničesar.
Iluzije večnega,
varnega,
bistvenega,
se spreminjajo v edino možno
nezaupanje,
ki polzi po življenju,
ker polzijo neresnice,
svetleče pod neizprosnim.
Nisem plezala zato,
da vsakič znova padem,
na enak način;
v enako luknjo nespoznanja,
nezavedanja.
Tu sem zato, da neopaženo ostajam v očeh,
v modrinah
in v globinah,
in NE,
ne bom nehala kričati!
Tu sem zato,
da se borim in izborim bitko z brezvestnim.
Ogledala lahko bledijo,
lahko sivi žareča podoba gorečih lic,
lahko se utapljajo utrinki noči
in besede so lahko le še tiho mrmranje,
poznano, kot umiranje krošenj.
Lahko je ničnost v tej stotinki in izginjanje narisano na čas.
Lahko smo le še mesec, noč in jaz.
Lahko je vse ali nič,
lahko je blefiranje in na konicah vek lesketanje resnice.
Za pesem in za ptice je tako vseeno.
Tako strašno,
tako ustrahovano je tu.
In nič ni lažje, ko priznaš, da se bojiš.
Pa vendar v vsem tem šumu slišiš potoke,
slišiš krike kamnov v njihovih srcih,
slišiš hrabrost brez in lip
in neumorno šelestenje vetra
slišiš
in tako premagaš dan,
ki ti grozi s porazom.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (5) 
|
|
