Ko duša zavpije :
luno razbije ,
mlečne sokove nesramno polije. 
Ne pluje več ladja brez jader - zgubljena
Na nebu ne sveti več zvezda - nobena.

Pa srce vztrajno luno kašira,
mlečne sokove s slamico nabira,
eno po eno zvezde prižiga,
da pluje čez čas spet ladja veselja 
v mavrično pisanih jadrih življenja. 

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---