Napisal/a karolina, v torek, 29. apr. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (1 glas)

Na stolu sedi moja mati
njene oči so uprte v tla
vsa bleda je v obraz
poleg nje igram vlogo tudi jaz 

Vsa tiha in zadržana sedi
kot bi umirala svetnica
sončni žarki ji oplazijo obraz
mene pa je le spreletel mraz

Svoje oči je obrnila k meni
bile so drugačne kot kdajkoli prej
nekako prazne žalostne ozke
mrtve in prestrašene mogoče le malo
pripravljene na diametralnost
Žarek oddaljenega sonca
tanek kakor misel je prebodel mrkost in podarila mi je nasmeh
Hladna ostrina med nama je odšla 
v daljavo
S toplimi dlanmi je objela mojo
Imela je nežne roke ne pa takšne
kot bi božal skorjo 

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (1)

Objavil/a Providence, v 30-04-2008 19:41, 1. moja mati Lepo si povedala, uspelo se ti je (kljub izjemno čustveni temi) izogniti patetiki, je negativno-pozitivna, daje misliti, vprašaš se - čemu poprej toliko tišine, bolečine, nerazumevanja, saj na koncu se vse zlije v eno, le mi smo veliko zamudili ...   Zelo všeč mi je zaključek, zadnja dva verza, ki puščata še odprte možnosti.  Malo bode ven tisti dolg verz, morda oblikovna napaka? In popraviti bi veljalo prestraše.  P.