Napisal/a AniLu, v torek, 29. apr. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (1 glas)

Bili ste, a nihče zagotovo ne ve
- koga ste poveličevali (in kdo je
molil za vas), danes bomo
molili mi (ker je meso
onkraj besede).

Danes ne poznamo tistih misli,
ki so vam razjedale um (in vas
poželjivo mislile), mi več ne
mislimo (ker imamo
usta polna besed).

Vi ste rekli, da svet je človeški,
ker gre skozi človeške oči.
Mi pa slutimo, da se nekje
govori (kje je ta človek
- kje so oči?).

Danes pravimo, da družba je
gnila in človek še bolj (a
oni so rekli: sami ste tisto,
kar iz sebe naredite
- najdite svoje oči).

Bili ste močni (ker ste svoji
besedi sledili), potem še močnejši
(ker so še drugi sledili), a
slednjič ste rekli
- pojdite vstran!

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (4)

Objavil/a isoncek, v 04-05-2008 17:20, 1. oni, ki niso postali religija Močna pesem, samo spet sem to jaz, ki sem že zadnjič razlagala, da me motijo oklepaji.  Če bi jih ukinila in hkrati pustila prav vse besede take kot so, samo prosto priklopljene, brez ječe oklepajev, bi pesem lepše tekla in ne bi se zdelo, da je razlaga povedanega nekako...plaha.  Poskusi!??    (seveda je to samo moje mnenje)  Kočijaž   Objavil/a AniLu, v 04-05-2008 18:03, 2. Oni Jaz žal ne pišem brez oklepajev, ker jih imam zelo rada. Problem je, da so oklepaji na sploh (in še posebej na področju poezije) diskriminirani (v njih se zapisujejo neke odvečne stvari, ki jih lahko izpustimo, in besedilo še vedno lepo teče), v teh pesmicah, ki jih pišem, pa so oklepaji nujnost, če bi se lotili branja brez, da bi prebrali tisto, kar je v oklepajih, bi bili samo zmedeni, ker sploh ne bi razumeli, kaj sem hotela reči, s tem hočem, da bi oklepaji pridobili na pomenu (bralca prisilim, da prebere tudi tisto v oklepajih)... ,  ...življenje ni pesem, ki lepo teče, temveč je polno oklepajev (nekateri slutijo, da obstajajo, drugim se še sanja ne , ko naletijo na delček realnosti, postanejo samo zmedeni),...     ...(Lp, AniLu)!    p.s. bralec si vzame svobodo pri interpretaciji, jaz pa si jo vzamem pri pisanju (da se ohranja ravnovesje).   Objavil/a isoncek, v 04-05-2008 18:32, 3. oni. Saj prav v tem je lepota poezije. V svobodi interpretacije. Razlage v oklepajih je ne dopuščajo, zato poezija postane filozofska razprava, oziroma nekaj vsiljenega.  Ne zameri, najbrž samo jaz mislim tako.  LP Kočijaž   Objavil/a AniLu, v 04-05-2008 19:03, 4. oni ...saj ne zamerim (ne tebi in tudi množici, ki se verjetno s tem strinja, ne), ker mislim, da je odvisno kako oklepaje dojemamo, če jih vidimo kot ˝ograjice˝, ˝ječe˝ ... potem ni čudno, da jih vidimo kot omejevalce svobode (in tudi to me na nek način fascinira, ker postane poezija v oklepajih -za moje oči- še bolj življenjska,...)     No, tako pa gledam jaz na to (in mislim, da je to dovolj zabito , da se nihče z menoj ne strinja,...)...glede vsiljenosti pa ne skrbi, poezija ni nikoli vsiljena, samo odvisna je od človeka, ki jo opazuje in ocenjuje (˝Lahko pridejo trenutki, ko se nam abecede in obračunske knjigi zdijo poetične˝ Novalis ; in mogoče bo to obdobje -ko se mi zdijo oklepaji poetični- tudi enkrat minilo )    (Lp, AniLu)