Napisal/a Dominika, v torek, 29. apr. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (1 glas)

  Bela roka trdno drži pisalo ko piše,
ko drsi po starem papirju
in ko piše svojo zgodbo.
Beli most, ki vabi misli sanjača,
ki udejanja bolečino osamljenih duš,
kadar jih teži bolečina večne samote.

Srebrna solza, ki počasi pada, jezero tišine,
morilske bolečine.
Bela roka se dotakne slanega jezera.
Ob dotiku vztrepeta in zadrhti še telo.
Ta zgradba,
ki se počasi sesipa vase,
ko ji misli bežijo na tihe vrtove cvetoče lepote,
na zadnje domove človeške grdote.
Up, da je večnost bledi
in telo vse bolj drhti.
Prekletstvo bolečine ubija
in mori duha.
A ta ve, da če se zdaj preda,
ga nikoli nihče ne prebudi, nikoli več radosti mu ne podari in bela roka ne bo več pisala, ko bolečina njenega duha bo klala.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (1)

Objavil/a isoncek, v 03-05-2008 13:33, 1. poetica nočna... In ker to ve, se ne preda,  To je nočna poezija.    ko pa noč mine pride dan, se misli spet preselijo na vrtove cvetoče lepote.  Ker-"life goes on"    Bi dala pet zvezdic, pa me moti to, da se ne moreš odločiti med rima- ja ali rima- ne     Kočijaž