Napisal/a Agata Cecilija, v četrtek, 01. maj 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Ko ljubiš in si ljubljen,
se zavedaš,
da tega ne bi smel počenjati,
a počneš ravno to.

Vse to le igra je,
vse to je zaigrano
in ni nič resnično.

Vse besede izrečene
so kot težke kaplje,
ki drvijo ob trdna tla
in se razblinijo
še predno pridejo do tja.

Ne posluša
in se vdaja v usodo.
Zateka se k najbližji jami,
da bi padel vanjo.

Njegova ljubezen je prevelika,
da bi doumel zgolj igro
v katero je vložen trud
in lov za izkazano resnico.

Ljubiti drugega,
ga imeti rad...
Svojega umetniškega vodjo,
svojega očeta umetnosti,
to poželenje po njem
ob tistem, ki me ljubi...
-Pa sluti?
Umetnosti oče
noče podati niti drobca
namiga po ljubimkanju...
Po večnem telesnem združenju!
Zaverovan je v svojem svetu...

Njegovi prekrasni ogledali duše,
ki žarita in prenašata
energijo v svet...
Moj svet!
In odpirata vrata
v prosvetljeno sinje nebo...
Tja daleč do oblakov
na katerih se ob njem leti
kot na leteči preprogi...
Med vsemi nočnimi zvezdami,
med vsemi objemi žarkov sonca...
Vedno z njim
na najini skupni
večni preprogi sanj...

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)